Otrok se lahko nauči več, če je med šolsko uro telesno aktiven

17 marec, 2016

Vsak učni načrt v osnovnih šolah ima med obveznimi predmeti tudi športno vzgojo. Kljub temu so podatki za Ameriko (CDC podatkovna baza) pokazali, da ima približno petina otrok, med 6 in 11 leti prekomerno težo. Priporočeno količino vadbe, ta znaša najmanj 60 minut na dan, ravno tako izvaja premalo otrok in k temu pripomore tudi sedenje v učilnicah, ki traja okoli 6 ur na dan. Tako se je že leta 1999 na konferenci namenjeni problematiki prekomerne teže otrok, porodila ideja o vpeljavi gibanja v šolske ure. Osebje, ki je načrtovalo izvedbo je moralo upoštevati, da morajo povečati količino telesne aktivnosti, a hkrati ohraniti kvaliteto šolskih ur.

Ravno šolsko okolje je namreč odlična priložnost, da zajamemo čimvečje število otrok v njihovih najpomembnješih razvojnih obdobjih, kar nam zagotavlja največjo učinkovitost za pozitivne spremembe za kvalitetnejše pridobivanje znanja.

Posledično so začeli dodatno usposabljati učitelje kako naj telesno aktivnost integrirajo kar med ostale šolske predmete. Telesne aktivnosti o katerih tukaj govorim, pomenijo telesne gibe, ki se skladajo z učno snovjo, katero so se otroci učili in jo ponavljali. Kot primer; otroci so morali osemkrat skočiti na mestu, da so rešili poštevanko 2 x 4, pri drugi vaji so izvajali poskoke na mestu približno 10 do 15 minut in hkrati ponavljali poštevanko ali črkovali besede. Takšna in podobna navodila so prejemali 22 tednov, po trikrat tedensko. Vsaka intervenca je trajala 30 minut in je bila enakovredno razdeljena med navodila pri matematiki ter učenju pravopisa. Za predstavo kako zgledajo intervence je tukaj naštetih nekaj vaj, ki se navadno izvajajo. Skakanje po eni nogi, skoki na mestu, skoki z obratom, ploskanje nad glavo, tleskanje, zamah z rokami, podajanje sedežne vreče, sedežno vrečo vržejo v zrak, vmes plosknejo in jo ujamejo itd.

Poglej kako so se lotili učenja s pomočjo gibanja v Kanadi.

Poleg izboljšane fizične sposobnosti, mentalnega zdravja, zmanjšanega časa sedenja, ki v dolgotrajni obliki lahko škoduje človeku, so takšne intervence otrokom pomagale tudi do boljših ocen, še posebej ko so testne naloge zahtevale zapomnitev informacij. Otroci, ki so bili telesno aktivni, medtem ko so prejemali navodila učiteljev, so bolj utrdili naučeno, saj so kasneje dosegali višje rezultate pri matematičnih nalogah in pri pravopisu.

Tudi vmesni premori in telesno aktivni odmori, so pokazali pozitivne učinke na šolski uspeh (Mullender-Wijnsma, 2016). Otroci so po dveh letih vpeljave intervence, ki združuje telesno aktivnost in učenje, dosegali boljše rezultate celo v hitrosti pri reševanju matematičnih nalog, enako je bilo izboljšano tudi samo razumevanje nalog (journal Pediatrics, 2016). Pri branju takšnih učinkov ni bilo zaznati, kar bi lahko pomenilo, da so vaje pripomogle bolj pri učenju, ki zajema ponavljanje ali zapomnitev.

Razlogi za uspešnost intervenc so sočasna aktivnost možganov ter telesa, ki otroke spodbudi k aktivnejšemu sodelovanju pri učenju. Pri učenju je ravno to največkrat glavna ovira, kako ohranjati uro dovolj zanimivo, da bodo otroci sledili šolski uri in odnesli čim več predanega znanja.  Hkrati lahko že sama telesna aktivnost vpliva ugodno na možgane. Spodbudno pa lahko deluje že sama situacija, ki je za otroke nova in zaradi tega zanimivejša kot sedenje za mizami na katerega so navajeni. Raziskovalci so špekulirali, da naj bi dodajanje telesne aktivnosti sprožilo celo nastanek novih krvnih žil, kar vodi v izboljšano kognitivno delovanje, zaradi povečane prekrvavitve možganov (CBC News, 2016).

Pristop integracije vaj in učenja, se sklada s hipotezo izvršilnih funkcij; ta pravi, da lahko s telesno aktivnostjo izboljšamo načrtovanje nalog izvršilne funkcije, ki imajo določen cilj. Intervenca sloni tudi na principu teorije učenja z izkušnjami; namesto rutinskega učenja ali učenja na pamet teorija zagovarja učenje skozi aktivnosti in izkustveno učenje (Norris, 2015). Po pedagoški teoriji različnih stilov učenja, ki učence deli na: vizualni zaznavni tip, slušni tip ter kinestetični tip je takšne vrste integracija v prid kinestetičnemu tipu otrok. Slednji si nove informacije bolje zapomnijo, če so telesno dejavni pri učenju. Smiselno bi bilo v praksi preveriti tudi kakšen vpliv ima intervenca na učenje pri otrocih z motnjo hiperaktivnosti glede na to, da se število otrok z motnjo v koncentraciji povečuje.

Z vpeljavo telesno aktivnih šolskih ur imamo tako priložnost otrokom pomagati povečati njihovo telesno aktivnost, kar ima številne ugodne vplive nanje ter jim hkrati zagotoviti izboljšan akademski uspeh. Že Konfucij, ki je živel okoli leta 45o pred našim štetjem, je izrekel znani rek; ˝Povej mi in bom pozabil. Pokaži mi in si mogoče zapomnim. Vključi me in bom razumel˝. Upoštevajmo torej nasvet znanega modreca in olajšajmo otrokom dostop do znanja.

Gostujoči pisec: Tadeja Terčelj, diplomirana biopsihologinja

Vrednote in Playness pedagogikaDomača opravila

Z nadaljno uporabo strani, se strinjate z uporabo piškotkov. Več informacij

Za kakovostno uporabniško izkušnjo, so nastavitve piškotkov na tej spletni strani nastavljene na "Dovoli piškotke". Če boste še naprej uporabljali to spletno stran, ne da bi spremenili nastavitve piškotkov ali pa izbrali "Sprejmi", potem pristanete na to.

Zapri