Igralno zanemarjeni otroci

19 januar, 2016

Igralno zanemarjeni otroci so tisti otroci, katerim odrasli ne omogočijo, da se igrajo po svojih vzgibih, da se svobodno prepustijo igri z vrstniki ali z naravo, ne da bi v to aktivno posegali in postavljali omejitve po lastni presoji. Igralno zanemarjeni otroci ne izživijo igrivosti kot temeljne značilnosti otroštva in se kasneje niso sposobni soočiti z odgovornostjo, ki jo zahteva globalni svet v imenu humanosti in se ne razvijajo v osebnost v polnem smislu in zmožnostih, ki bi jim omogočale cvetoče ustvarjalno življenje v cvetoči družbi miru.

Igra ni samo otrokova potreba temveč tudi značilnost. Mar ni ravno sposobnost in sla po igranju tisto, kar dela otroka otroka? Mar si kot starši ne želimo, da bi se naši otroci čim dlje lahko igrali in da bi ji bilo čim dlje prizaneseno s skrbmi sveta odraslih. Mar ne označimo odraslega za otročjega, ravno tedaj, ko se prepusti svetu igre in se ne ozira po nekih kulturnih vzorcih, ki naj bi veljali njegovi starosti primerno. In mar ne gre starostnikom zopet na otročje, ko spoznajo, da jim je življenje dano, da ga uživajo brez preračunljivosti, pred-reflektivno in samoumevno. Igra je nepogrešljivo stanje človekove zavesti, kajti igra je ‘svet zase’. Šele v igri se izkaže vsa človekova pestrost in se izkristalizira otrokova sposobnost soočanja s samim seboj, z drugimi in z naravo.

childs autonomy

Diktatura odraslega potrošnika

Urbani svet, kot ga potrebujejo odrasli, je daleč od sveta, kot ga potrebujejo otroci. Specializacija ne sme voditi v separacijo, saj se vedno znova izkaže naša temeljna povezanost in soodvisnot, ki navidezno samozadostnot postavi na trda tla. Tu ne gre zgolj za funkcionalno povezanost urbanih struktur, temveč predvsem za nerazdružljivost v socialnem smislu. Kajti, če dovolimo, da se uveljavi samo urbana volja odraslih, potem dobimo mesta brez otrok. Mesta, kjer otroci obiskujejo domači kino in različne ob in po-šolske dejavnosti, ki jih zopet vodijo odrasli. Namesto igre in svobode jim vsilimo športne dejavnosti, kjer ima vse vsaj dvojni smoter vzgojni in zdravstveni. Da pa bi njim prepustili pobudo, da bi jim pustili njihov svet igre, kamor odrasli nimamo vstopa pa je v današnji družbi bogokletno. Kdo ve kakšne vse nevarnosti prežijo za otroškimi igrali in danes pač nimamo časa, da bi lahko tvegali?! Tveganje je za odrasle. Danes je moj otrok samo moj in naj si nihče drug ne vzame pravice da bi ga vzgajal – se šopiri izkrivljena starševska odgovornost ter naivno zahteva, da naj šola zgolj izobražuje. Ker urbana volja misli zgolj svet odraslega, je potem nemogoče, da bi otrok na normalen način vzpostavil svojo avtonomijo, saj prostora za to primanjkuje. Otroci se niti igrati več ne morejo sami. Cesta pač ni igrišče, zelenice in peskovniki pa so žal vse prevečkrat smetišča in stranišča za domače živali. Zdrava pamet potem starše nagovori, da je edina možnost, da otroka vpišejo v kakšen športni krožek ali klub, kjer bodo zopet odrasli odgovarjali za varno in čisto okolje. In tako se zavrti krog totalne potrošnje, v katero smo sedaj potisnili tudi sicer sveto in nedotakljivo otrokovo igro. Če si lahko dovolimo malce cinizma, smo z uvedbo didaktičnih igrač, vzeli še zadnjo avtonomijo otroku, da bi se igral po svoji volji, da bi se po svojih močeh, domišljiji in znanju soočal s svetom okoli sebe. Če parafraziramo Protagoro bi lahko rekli, da smo starši merilo vseh otroških stvari. In zato je upanje, da bomo prepoznali neprijetno resnico, ki nam jo razkriva socialna ekologija in govori o reprodukciji obstoječih moči, tako zelo majhno. Če je že svet otrok in še posebej njihov prostor – njihova igrišča – okužen z voljo odraslega, potem v kratkem ne gre pričakovati sprememb. Oziroma lahko pričakujemo le še dramatične zasuke, kot se to kaže v dramah naravnih katastrof, kjer je edino merilo obravnave narave človekova korist, tako se lahko ob kritični masi igralno zanemarjenih otrok zgodijo tudi socialne katastrofe (pojavnost kroničnih nenalezljivih bolezni, debelost, asocialnost, depresivnost, anksioznost, hiper- in hipo-aktivnost, konfliktna in nasilna soočenja urbanih plemen, obračuni med četrtmi itd.). Igralno zanemarjeni otroci so čustveno nezreli in nepripravljeni na izzive, ki jih zahteva življenje skupnosti. Še tako motorično inteligentni, naučeni vseh možnih spretnosti in športnih iger, »natrenirani« in sposobni doseganja vrhunskih športnih rezultatov, ne morejo nadomestiti čustvenega in socialnega manjka, ki je nastal zaradi pomanjkanja igre v pravem otroškem pomenu besede.

»Zgodi se drugače kot smo mislili, ker smo naredili račun brez gibanja. Zgodi se nujno drugače, ker pri premisleku tega, kar naj bi prišlo, zmeraj spravimo v tek nekaj, na kar nismo pomislili, česar nismo hoteli in česar nismo upoštevali. To se potem z nevarno svojeglavostjo odvija samo od sebe.« (Sloterdijk, 2000: 22)

Račun brez krčmarja je točno to, kar delamo s svojimi otroci, ko jim ne omogočamo, da se lahko na spodobnih igriščih skupaj in samostojno igrajo. Če ne dovolimo naravi človeka, da se razigra v otroški igri, ker je to njen smoter, potem smo lahko prepričani, da se bo poigrala z nami, ko bomo to najmanj pričakovali – v dobi pretirane utilitaristične racionalizacije bivanja, v dobi pretirane resnosti – v dobi odraslega.

Kot je nekje zapisal pesnik in košarkar Esad Babačić: »Pravzaprav, če dobro pomislim, me pred dokončnim propadom, uličarstvom in delinkvenco nista rešila niti pank niti poezija, temveč me je rešila ulična košarka. Cele dneve smo viseli na igrišču, prek košarke sem našel svoj prostor v lokalni družbi. Dandanes ugotavljam, da igramo ulično košarko stari sami, da ni mladih, ki nestrpno čakajo, da bi prišli zraven. […] Kot odmira lepa navada iti ven na basket, odmirajo tudi igrišča.«

Kot propadajo otroška igrišča, tako tudi košarkarska. Morda bi lahko celo malo spekulativno zaključili, da je prav prvo vzrok drugemu. Enostavno otroci ne osvojijo igralne kulture, kulture zapravljanja prostega časa na igrišču z vrstniki, brez staršev. Na igrišču, kjer se vzpostavi samodejna hierarhija, o kateri govori Babačič in zato lahko govorimo, da igra vzgaja in socializira sama po sebi. Vztrajnost, borbenost, samozavestnost, sodelovanje, nasprotovanje itd. so kreposti, ki se lahko zdravo razvijejo le v stiku z vrstniki. Vse to pa so tudi identifikacijski mehanizmi posameznika, ki se mora znati orientirati v družbi, umestiti svoje sposobnosti in interese, se prilagoditi okolju in si prilagoditi okolje. Igrišče je edini način, da lahko to stori varno, brez usodnih posledic, saj ob napačnem ravnanju vse skupaj lahko vzame za igro.

Pretirana varnost – medvedja usluga in socialni refleks

Varnost je v današnjem svetu postala politična parola, ki zamegljuje prave probleme, z namenom da vzdržuje stanje stalne vojaške ogroženosti in življenjske napetosti ter dovoljuje razvoj dobičkonosne vojaške industrije bogatih držav. Pretirano izpostavljanje varnosti zamegljuje tudi um politično nezainteresiranih ljudi, ki pa izhaja predvsem iz diktature zavarovanja osebne lastnine v svetu kapitalizma, pri čemer so zavarovalnice razkosale tudi človeška telesa, za katerega posamezne dele zagotavljajo visoke zavarovalne odškodnine v primeru nesreč.

Ideologija razvoja in stalne rasti nas je pripeljala do točke, ko je že skoraj vsak korak tvegano početje. Namreč, živimo v svetu z omejenimi naravnimi in socialnimi zmogljivostmi, mi pa se nismo pripravljeni ustaviti oz. vsaj obrniti smer razvoja navznoter, k sebi, v doživljajsko kakovost bivanja, temveč slepo napihujemo mehurček materialnih dobrin, in pri tem vedno znova upamo, da bo škoda čim manjša, ko se razpoči.

Ulrich Beck, ki okliče sodobno zahodno družbo za družbo tveganja, govori o treh vrstah globalnih nevarnosti. Prva se nanaša na konflikti zaradi “slabin”, ki jih proizvajamo kot drugo stran “dobrin”. Z bogastvom enih pogojujemo revščino drugih. Druga govori o ekološkem uničevanju in tehniško-industrijskih nevarnostih, ki jih pogojuje revščina. Največji okoljski problem planeta je neenakost, in je obenem tudi njegov največji razvojni problem. Paradigmo neenakosti kot jo vidi Beck (2003: 64) »Z blagostanjem pogojeno uničevanje okolja se enakomerno porazdeljuje po celi zemeljski obli, medtem ko se z revščino pogojeno uničevanje okolja kopiči predvsem na kraju samem in internacionalizira šele v obliki srednjeročnih stranskih učinkov,«pa lahko prevedemo tudi na neenakost, ki jo vsiljujemo otrokom, če vsem ne omogočimo igre na varnih in zadovoljivo opremljenih igriščih. Namreč, otroci, ki niso deležni igrivosti igre, a jim starši omogočijo razne dodatne dejavnosti (šport na primer) so vseeno na boljšem kot pa otroci, katerih starši si ne morejo privoščiti, da bi plačali vadnine raznih tečajev, ki predpostavljajo tudi primerno športno opremljenost in kakovostne – otrokom prijazne – rekvizite. Tretja globalna nevarnost pa se nanaša na posedovanje atomskega orožja, ki je ušlo prej strateško strukturirani kontroli pat pozicije velesil.

Morda bi veljalo ob Beckovem razmisleku o družbi tveganja posebej poudariti prvo in drugo nevarnost – nepravično porazdeljeno blagostanje, ki vodi v prepad. Otroci se takih – temeljnih bivanjskih zakonov – naučijo na prevesni gugalnici. Če sta na obeh straneh otroka približno enake teže, potem bo guganje učinkovito. Če je na eni strani težji, potem se da učinkovitost guganja do neke mere nadzirati s tem, da lažji podaljša ročico oz. se težji pomakne bližje previsni točki. Če pa je razlika prevelika potem guganje ni mogoče in od igre ne ostane nič. Tako nekako se točki, ko igra življenja ne bo več mogoča, bliža človeštvo, kjer bogati svet postaja preobilen, na drugi strani pa revni svet preštevilen. Prvi se bo naposled razpočil, drugi pa razsul.

Rizična družba začenja ogrožati vse okoli sebe. Rizična družba začne mobilizirati stvari, za katere sploh ne ve, in so tako prepuščene svoji lastni in neustavljivi dinamiki. Sloterdijk (2000: 32) pravi, da je po svojem bistvu napreden »le tisti ‘korak’, ki ima za posledico povečanje ‘sposobnosti korakov’ To nam polaga na dlan formulo modernizacijskega procesa: napredek je gibanje h gibanju, gibanje k povečanemu gibanju, gibanje k zvišani sposobnosti gibanja.« Kar je bilo videti kot nadzorovani prelom in napredek, se izkaže kot nenadzorovano drsenje v možne katastrofalne okoliščine. In tak je napredek v otrokovi igri, kjer jih odrasli držijo za roko, vodijo čez plezala, jim postavljajo omejitve brez izkušnje tveganja in samospoznavanja ter jih prehitro podredijo abstraktnim pravilom, ki jih iz športnega sveta odraslih nekritično in nepremišljeno prenašajo na otroško igrišče. Že v antiki so ugotavljali, da znanje, ki ni utemeljeno na izkušnji, ni trajno in je neuporabno. Če otrok ne prevzame odgovornosti v svojem svetu igre ter vselej čaka na odraslo osebo, da mu pove kaj sme in kaj ne, potem pač ne moremo pričakovati, da bo v dobi intenzivnega odraščanja, puberteti, znal relativno mirno prenesti nove odnose s svetom, z vrstniki obeh spolov in z družbenimi zahtevami po avtonomnem in odgovornem življenju. Kajti v igri je neuspeh kakršnekoli vrste sicer boleč in uspeh ravno tako ugoden, vendar vse ostane v kontekstu igre in zato le-ta nosi izjemno avto-pedagoško vrednost.

Rizična družba je rizična po svoji funkcionalni vrednosti znotraj celotnega sveta, obrnjena v sebe pa nudi varljivi občutek izjemne varnosti. Biološke potrebe morda še nikoli niso bile tako z lahkoto zadovoljene kot v teh časih. Urbano okolje je okolje, ki nudi tudi socialno zavetje in zagotavlja preživetje v skupnosti. Tako daleč smo prišli, da celo biološki imperativ nadaljevanja vrste postaja stvar racionalne izbire. In v tem duhu je treba razumeti rizično družbo, ki je notranje razslojena. Zaradi totalne notranje varnosti je postala nevarna sama sebi navzven. Sama sebe ogroža kot celoto. Ob tem pa so se kot nekakšen notranji obrambni mehanizem pojavili trendovski adrenalinski športi mladine, ki vračajo, čeprav zgolj navidezno, nekaj pristno naravnega v urbani svet. Gre za zamujeno učenje naravnih zakonov, ki jih otrok lahko predreflektivno osvoji zgolj skozi igro, ki si jo sam izbira in igra takrat, ko je sam ali z vrstniki.

Socialni refleks, ki ga povzroči rizična družba, ko želi ohranjati notranjo integriteto in hierarhijo obstoječih centrov moči, kapitala in politike, obvladuje posameznika na način, ki ga je težko ozavestiti. Kot telesni refleks se tudi socialni dogodi na predreflektivni, samodejni ravni, nad čemer pa lahko delno prevzamemo nadzor z vztrajnim, načrtnim in odgovornim ukrepanjem. Množica posameznikov razvije namreč neko lastno, sinergistično dinamiko, ki diktira določene vzorce obnašanja v smislu socialnega refleksa – če vsi tako delujejo, potem moram tudi jaz ipd. Socialni refleks je pogojen s temeljnimi identifikacijskimi mehanizmi pripadanja skupnosti, ohranjanja družbenega statusa in s tem kapitala vseh vrst (socialni, materialni, intelektualni, emocionalni, motorični itd.). Ker je današnja družba kot celota začela ogrožati samo sebe, je to za obstoječe centre moči poraz njihove razvojne doktrine. Tega pa si po definiciji vladajočega egocentrizma ne morejo priznati in zato, zopet zaradi posedovanja moči, speljejo vodo na svoj mlin tako, da pričnejo razglašati, da nevarnost preži za vsakim vogalom in vsakim igralom. Priča smo upadu telesnih sposobnosti otrok, ki jim ponekod prav na račun varnosti jemljejo ure športa v šoli, češ, da je to lahko nevarno in bodo šole plačevale previsoke odškodnine. Še bolj prefinjeno pa deluje ideologija totalne varnosti skozi samo delo športnih pedagogov, ki se ne poslužujejo nekaterih iger in vaj, ker so potencialno nevarne. Ob tem pa se tudi učenci sklicujejo na svoje pravice, pri čemer ne prvi ne drugi ne upoštevajo dejstva, da pravice predpostavljajo obstoj neke skupnost, ki najprej temelji na dolžnostih svojih članov, šele potem pa se določajo pravice.

Medvedja usluga se dela otrokom na igriščih, ko jih starši, potem, ko je zagotovljeno vsaj minimalnim standardom varnosti, še vedno držijo za roke. Dejstvo je, da se otrok sam od sebe redkokdaj loti premagovati oviro, ki ji ni kos. Mnogokrat smo starši tisti, ki si želimo, da bi otrok splezal do najvišje letve na lestvi in hodil po ozki gredi, ki je za pol njegove telesne višine nad tlemi. Živalski svet je živi dokaz, da se v igri spoštujejo meje, ki jih telo samo prepozna. Gre za instinkt. Zavest o sebi je hkrati tudi razvijajoča se zavest o svojem življenjskem prostoru in ta se širi koncentrično, brez preskakovanja razvojnih faz. Dvoletni otrok se pač ne more igrati iger, ki zahtevajo partnerski odnos in razumevanje delitve vlog, triletnik ima morda še premalo razvito muskulaturo nog v razmerju do telesne teže, da bi lahko preskakoval ovire itd. in jih tudi sam od sebe ne bo. Otrok se bo po svoji volji vselej lotil izzivov, ki ga najprej sploh izzovejo, so zanimivi, in izvedljivi. Če je naloga prelahka ali pa pretežka, potem lahko sklepamo in tako govorijo tudi raziskave (Allen, Bekof, 2005), da se bo otrok umaknil in bo poskušal drugače in drugje. Če pa bo otrok pretirano nadzorovan, bo odgovornost za svoje početje preložil na odraslo osebo. Dobronamerno varovanje pred potencialnimi padci, odrgninami in morda celo zlomi, če je pretirano, vodi ravno v svoje nasprotje. Tak otrok preskakuje naravni razvojni tok, se ne uči na podlagi izkušenj, negativnih in pozitivnih, ne razvije občutka za svoje telo, ne umesti se dobro v svet in ko odraste, ni usposobljen za samostojno življenje in sprejemanje odgovornosti. Dobronamerno varovanje in izguba nenadzorovanega intimnega prostora otroške igre deluje kontraproduktivno na varnost samo. Efekt »zavijanja v vato« se izkaže za enega najbolj škodljivih vzgojno-socializacijskih ukrepov.

Spoznavna dialektika predpostavlja nevarnost, če želimo prepoznati in izkusiti varnost. V kolikor pa si družba, ker naravno to ni več mogoče, želi zagotoviti, da posamezniki ovrednotijo varnost visoko, jo cenijo in ohranjajo, mora zagotoviti prostor, kjer bodo otroci izpostavljeni navidezni nevarnosti, ki so ji sami kos. To je največ, kar smemo odrasli prispevati k otroški igri. Sicer pa jim pustimo prostor, kjer so lahko takšni kot so – igrivi in živahni. Ne onesnažujmo ga z našimi pravili, saj vidimo, kam so nas pripeljala. V slepi želji po varnosti, bomo otrokom predali svet v največji negotovosti.

Zapisal dr. Milan Hosta

Originalna študija primera je bila napisana za utemeljitev akcije Mestne občina Ljubljana, da uredi zanemarjena igrišča. Ena od sosesk, ki so z intervencijo občine veliko dobile, je bila tudi naša. Študija je objavljena na http://familylab.si/igralno-zanemarjeni-otroci/

Igra kot socialna intervencijaVrednote in Playness pedagogika

Z nadaljno uporabo strani, se strinjate z uporabo piškotkov. Več informacij

Za kakovostno uporabniško izkušnjo, so nastavitve piškotkov na tej spletni strani nastavljene na "Dovoli piškotke". Če boste še naprej uporabljali to spletno stran, ne da bi spremenili nastavitve piškotkov ali pa izbrali "Sprejmi", potem pristanete na to.

Zapri