Igra kot socialna intervencija

15 januar, 2016

Včeraj sem bil povabljen na Pedagoško fakulteto, kjer sem študentom socialne pedagogike delil izkušnje iz projekta v Turčiji. Tam smo med  leti 2013 in 2015 več kot 13.000 otrok, učiteljev in staršev vključili v delavnice usvajanja socialnih veščin skozi šport. Pri tem so me obdajali mešani občutki, saj je bil projekt zelo uspešen, žal pa sedaj na jugovzhodu Turčije, kjer sem živel dve leti (mesto Diyarbakir), spet vlada oboroženi boj. S te časovne in prostorske distance bi skoraj rekel, da je bil naš trud zaman. A to ne bi bilo prav. Naša intervencija se je zgodila ravno ob pravem trenutku, v letih, ko je regija okusila mir in gospodarski razcvet. Takrat smo prišli še mi in mnogim otrokom ter njihovim staršem pomagali graditi skupnost, ki želi vzpostaviti ugodne okoliščine za uspešen razvoj posameznika. V času premirja smo jih učili nenasilne komunikacije, sodelovanja in mnoge načine vključevanja depriviligiranih v družbo.

Eno od sporočil na predavanju je bilo, da so take intervencije lahko uspešne le, če je vzpostavljeno varno in mirno okolje. Kajti le takrat se lahko človek prepusti sproščenemu duhu igre in je pripravljen sprejeti nova znanja in oblikovati nove navade. V nasprotnem primeru, ko so ljudje v primežu stresa, organizem vse kapacitete usmeri v ohranjanje notranje stabilnosti z namenom preživetja. Takrat se zavest zoža na preživetveni impulz, hormonski izlivi adrenalina in kortizola pripravijo telo na akcijo, kri pospešeno prinaša kisik v velike mišice in človek je pripravljen na (1) boj ali (2) beg. V kolikor pa je stres neobvladljiv in rešitve ni videti niti v begu niti v boju pa človek (3) otrpne, energijsko zablokira in v telo se vreže travmatska izkušnja, ki tam tudi ostane. V najslabšem primeru pa se človek pod težo stresa (4) onesvesti. Pri tem se življenjske funkcije zreducirajo na minimum in vsakršna zavestna reakcija je začasno onemogočena, saj gre za ‘sesutje’ sistema.

V nasprotju z naštetimi štirimi biološkimi prilagoditvenimi odzivi organizma pa je igrivost edino stanje, kjer organizem pokaže vse svoje potenciale in se lahko avtentično razvija. Radovednost, raziskovanje, učenje, testiranje najbolj učinkovite rešitve, urjenje veščine, zabava in podobne stvari se lahko prakticira samo, če je zagotovljena osnovna varnost in vzpostavljeno zaupanja vredno in sprejemljivo okolje. Takrat se izločajo hormoni sreče in zdravja, ki spodbujajo nastajanje novih nevronskih povezav. Takrat lahko poteka popravljanje škode, ki jo je povzročil stres, tkiva se obnavljajo in tudi na čustvenem nivoju se izraža pozitivnost. Srečanje toplih pogledov in nasmeh na obrazu ljudi je pri tem odličen kazalec, da smo na pravi poti. Z malo igralnega občutka se tako lahko prepustimo toku igre.

Študentje so že in bodo v naslednjih tednih izvajali prostovoljno pomoč v kampih z begunci in migranti. Upam, da sem jim pomagal razumeti mehanizme, ki vplivajo na uspešnost humanitarne intervencije v obliki socialnih iger ali športa. In upam, čeprav ne kaže dobro, da bodo take intervencije kmalu zgodovina in da bodo otroci po vsem svetu lahko s polnimi pljuči brez strahu zadihali Playness kulturo.

Zapisal dr. Milan Hosta

Kriza telesne neaktivnostiIgralno zanemarjeni otroci

Z nadaljno uporabo strani, se strinjate z uporabo piškotkov. Več informacij

Za kakovostno uporabniško izkušnjo, so nastavitve piškotkov na tej spletni strani nastavljene na "Dovoli piškotke". Če boste še naprej uporabljali to spletno stran, ne da bi spremenili nastavitve piškotkov ali pa izbrali "Sprejmi", potem pristanete na to.

Zapri