Še nekaj izza odra Playness pedagogike

30 oktober, 2015

Nadaljujemo torej uvodno razmišljanje. V mesecu oktobru 2015 smo začeli z izvajanjem Playness vadbe v Vrtcu Brezovica. Drugo leto že izvajamo naš program. Igramo se skupaj z otroci, hkrati pa ohranjamo visoke strokovne standarde. In v tem grmu tiči zajec. Po svoji profesionalni dolžnosti in odgovornosti do otrok, s katerimi vadimo, skupaj z njimi stalno preverjamo kakovost in primernost izvedbe. To je tudi edini način, da lahko vzgojiteljicam ponujamo vrhunsko storitev, s katero so tudi same bolj učinkovite pri gibalnem opismenjevanju otrok. Zato v nadaljevanju naštevamo še nekaj osnovnih načel Playness pedagogike:

ElementaStills170

5. Brez tekmovanja

Je tekmovalnost res nujna v zgodnji fazi življenja? Ali ste že kdaj izkusili, kako z lahkoto opravite z nekaterimi nalogami, ko ste v igrivem, čustveno varnem okolju? Če pa vas pri tem opazuje ali nadzira pomembna oseba, avtoriteta, ali pa če tekmujete, pogosto slabše opravite z nalogo ali izzivom!? To je namreč negativna posledica in velik omejevalni dejavnik tekmovalnosti. Nevroznanost dokazuje, da se najboljše učenje dogaja v čustveno varnem okolju. Sinapse v naših možganih so najbolj odprte za nove povezave, za iskanje novih učinkovitih rešitev in pripravljene za najmočnejši odtis v spominu, ko ustvarimo varno in učno izzivalno okolje. Tako okolje – ostani in se igraj stanje – spodbudi izločanje tistih hormonov, ki so odgovorni za občutke užitka, zadovoljstva in sreče ter medsebojne soodvisnosti. Zato se vsak otrok odzove pozitivno, ko se sooči z igrivim učečim okoljem.

6. Modrost telesa

Mi smo utelešena bitja. Živimo v dvojnosti. Hkrati imamo telo in smo telo. Kaj torej pomeni biti telo? In kaj pomeni imeti telo? Ali ste morda pomislili, da v trenutku, ko berete ta zapis, v vaših telesih poteka na stotine usklajenih funkcij? Ali med hojo mislite katero mišico morate skrčiti in katero sprostiti, da lahko premaknete nogo naprej in pri tem trup držite pokonci? Najverjetneje je odgovor na obe vprašanji: Ne. In to je samo zato, ker imamo podzavest, ki vse to ureja po navodilih narave in po programih, ki so pred-reflektivni (se izvajajo na telesni ravni in ne na umski). Pri tem je treba poudariti, da se naša podzavest ne nahaja samo v naših možganih, temveč je prisotna povsod v telesu, v notranjih organih, v žlezah, v srcu in v koži. Pravzaprav je podzavestni um sestavljen iz vseh informacij, ki jih organi sporočajo centralnemu nadzornemu sistemu. Naša telesa so zgrajena po zakonih narave in velik del funkcij v telesu zato poteka neodvisno od naših kulturnih navad. Kot telesa smo pravzaprav kot živali, sesalci. Torej, biti telo pomeni znati dobro prisluhniti, kaj nam govorijo organi in kakšni občutki prevevajo naše telo. Biti telo pomeni biti v skladu z naravo, katere modrosti lahko razberemo prav skozi utelešenost. Biti telo pomeni gibati se po zakonih narave.

7. Gibalne zgodbice

»Opora ležno pred rokami, premikanje bočno v levo stran. Noge v širini ramen, dotik tal s celimi stopali, medenica visoko dvignjena od tal…« Povej to otrokom v vrtcu in si bodo mislili, da se je vzgojiteljici malo zmešalo. Pri Playness metodiki govorimo jezik otrok in ne kineziologije, športne ali katere druge znanosti. To ostaja skrito očem in je tiho prisotno v nalogi sami. Asociativno mišljenje je ena najvišjih oblik inteligentnosti in otroci so že zgodaj kompetentni za to. Pravljice temeljijo predvsem na metaforah in asociacijah. »Medtem ko sediš v gozdu s svojim plišastim medvedkom v naročju, ga dvigni visoko, da bo lahko pogledal preko dreves. No pelji ga sedaj do čebeljega panja, kjer se bo najedel medu. In če položiš svojo zadnjico na tla, bodo čebele slišale, da prihaja in ga bodo popikale.« Poskusite z zgodbico in razlika je očitna. Zato pri Playness pedagogiki uporabljamo gibalne zgodbice, ki popeljejo otroka v svet igre, domišljije.

8. Celostni pristop

Zgodba ali šala je smiselna šele, ko ji prisluhnemo od začetka do konca. Tudi, če je kratka, mora biti cela. Enako je z gibalnimi nalogami. Če se le da, ne razstavljamo kompleksnih gibalnih nalog na posamezne dele, da bi jih naredili bolj enostavne. Morda so razstavljene videti bolj enostavne, a pogosto izgubijo smisel za izvajalca – spomnite se telesne modrosti. V primerih kompleksnih nalog je pedagoški izziv v tem, da zgodbo poenostavimo kot celoto in ne razstavimo na dele. Zgodbo lahko poenostavimo tako, da jo razdelimo na krajša poglavja, ki so vsak zase nova celota. Ali pa iz celotne zgodbe povzamemo samo nekaj ključnih trenutkov, okoli katerih potem dodajamo »vezni tekst«. Seveda obstaja še drugi vidik celostnega pristopa, ki obravnava otroka kot bio-psiho-socialno bitje. Te dimenzije pa bomo raziskovali ob drugi priložnosti.

 

Skupaj smo na izzivalni preizkušnji, kako zadovoljiti potrebam otrok. Ne bi smelo biti pretežko, saj smo vsi nekoč bili otroci in vsaj deloma razumemo, kako razmišljajo. Seveda pa tudi ni zelo lahko, saj je odgovornost kako ustvarjati spodbudno okolje, v katerem se bodo kalili bodoči rodovi, izjemna. K sreči hodijo v vrtec in njihov glavni interes je igra. 😉

Zapisal dr. Milan Hosta.

Kaj se skriva za zaveso Playness pedagogike?Kriza telesne neaktivnosti

Z nadaljno uporabo strani, se strinjate z uporabo piškotkov. Več informacij

Za kakovostno uporabniško izkušnjo, so nastavitve piškotkov na tej spletni strani nastavljene na "Dovoli piškotke". Če boste še naprej uporabljali to spletno stran, ne da bi spremenili nastavitve piškotkov ali pa izbrali "Sprejmi", potem pristanete na to.

Zapri